G. I. Gurdjieff – Gurdjieff Movements

Mistik, filozof, duhovni učitelj in skladatelj armenskega in grškega porekla

George Ivanovič Gurdjieff

Mojster George Ivanovič Gurdjieff (1870 ? - 1949) je poučeval, da velika večina ljudi živi svoje življenje v omejenem stanju zavesti, iz katerega se je mogoče osvoboditi z Delom na sebi. Svoje življenje je posvetil razvoju in poučevanju v ta namen pripravljene Delovne metode in gibi so osrednji del le-te.

Rojen je bil okoli 1870 grškemu očetu in armenski materi. G. I. Gurdjieff je pred vrnitvijo v Rusijo leta 1912 potoval po Srednji Aziji, Egiptu in Rimu. V Rusiji je ustanovil več skupin za delo na podlagi njegovega nauka.
Med njegovimi učenci so bili novinar P. D. Uspenski in skladatelj Thomas de Hartmann (ter njegova žena Olga). Prvi je prenesel nauk v obliko, ki je bila bolj dostopna evropski kulturi v tistem času, drugi pa je sestavil večino glasbe, na katero se gibi izvajajo.
Leta 1919 sta se skupini pridružila umetnik Alexandre de Salzmann in njegova žena Jeanne. Ga. de Salzmann je pomagala G. I. Gurdjieff-u v Tbilisiju organizirati prvo predstavitev njegovih svetih plesov. Kmalu zatem je odprl Inštitut za skladen razvoj človeka
Politične razmere so se hitro poslabšale in so pripeljale G. I. Gurdjieff-a in njegovo skupino v Carigrad. Skupini se je pridružil John G. Bennet.
Leta 1922 je preselil svojo skupino v Fontainebleau v Francijo, kjer je ponovno ustanovil svoj Inštitut. Začel je pisati svojo trilogijo: “Vse in vsakršno”. Večkrat je obiskal ZDA in tam dajal številne konference ter ustanovil še eno delovno skupino.
Živel je v Parizu do svoje smrti leta 1949.

Vključuje določeno število metod

Njegov nauk

Temelji na načelu, da človek živi največji del svojega obstoja v omejenem stanju imenovanem “budno zavedanje”, medtem ko mu je z rojstvom dana pravica, da živi v “samo-zavedanju”. Delo je namenjeno usposabljanju v smeri razvoja zavedanja. Velik del Dela vključuje opazovanje navad in notranjih mehanizmov, ki nas držijo v ujetništvu. Delo je prilagojeno vsakomur in temelji na potrebah posameznika.
Vključuje določeno število metod, med katerimi so s srečanja, branje, glasba in gibi (sveti plesi). Cilj te metode je, da bi se bolj zavedali navad našega uma in da izvabi trenutke prisotnosti. G. Gurdjieff je imel tradicionalne načine (fakirjev, menihov in jogijev) za prepočasne in je včasih imenoval svojo metodo pot pretkanega človeka, pot, ki se izvaja v vsakdanjem življenju.

Največja napaka je misliti, da je človek vedno en in isti. Človek nikoli ne ostaja enak za dolgo.
Nenehno se spreminja. Le redko ostane enak, tudi za pol ure ne.
– G. I. Gurdjieff. Odlomek iz knjige “V iskanju čudežev”, avtorja P.D. Uspenskega.